SLO: Belouška ali prva kača za en mesec

Najprej kratko opravičilo oz. pojasnilo: ker je blog v angleškem jeziku nastajal intuitivno je slovenski prevod zgolj samo najboljši možni približek in zato je tekst jezikovno nekoliko bolj okoren. (Sedaj, ko sem se srečal s tem izzivom, tudi razumem, kako zelo nerodno zvenijo v angleščini ali kakem drugem tujem jeziku sestavki in razlage, ki jih ustvarjamo s prevajanjem slovenskih misli. )
Ta prevod v slovenski jezik je tako nastal v dveh korakih … kot prvi korak sem tekst prevajal in v drugem koraku, sem preveden slovenski tekst popravljal, da je postal bolj slovenski, a je še daleč od tega da bi lahko rekel da je raba slovenščine pravilna.

Pa začnimo:

Vse skupaj se je začelo, ko sem bil še otrok, star med 7 in 8 let.

Kadarkoli sem v naravi zagledal plazilca, pa naj bi to bila kača ali kuščar, je vedno pritegnil vso mojo pozornost. Vedno sem našel nekaj trenutkov, da sem ga opazoval in občudoval. Globoko v meni se je tako rojevala želja, da bi takšnega plazilca nekoč ujel oziroma da bi kačo ali kuščarja imel doma. Kasneje, nekje pri desetih letih, pa sem zbral dovolj poguma in prišla je priložnost da sem to tudi zares storil … ujel sem svojo prvo kačo.

Bila je res majha Belouška (lat. Natrix natrix). Dolga kakih 20 do 25 centimetrov. Spomnim se, da sem jo domov prinesel v jogurtovem lončku. Seveda je to vse skupaj moralo ostati skrivnost. Nihče doma me ni videl in tudi ni smel izvedeti. Ko sem iskal boljšo rešitev od jogurtovega lončka, kam naj kačo namestim, sem našel in “izmaknil” mamin res velik steklen kozarec za vlaganje (danes vem da je bil okrog 5-literski). V tem kozarcu sem sestavil tudi svoj prvi terariji. (Če se sprašujete zakaj ravno kozarec za vlaganje, naj vam povem, da ga je najenostavneje zapreti in tudi skriti v omaro z oblekami.) V kozarec sem tako namestil vse kar se mi je zdelo potrebno za kačo: kos trave s koreninami z našega vrta, manjše kamne ter manjšo posodico z vodo. S pomočjo treh kamnov sem naredil terarij celo v dveh etažah. Naj vam povem, da je bil terarij prava umetina in sem bil nanj zelo ponosen.

Zelo hitro sem spoznal, da bo za dobrobit kače potrebno zagotoviti še toploto in hrano … to pa je postalo pravi izziv. Za zagotavljanje toplote, sem uporabljal kar balkon. Popoldanski sončni žarki, so skozi steklo odlično opravljali svoje delo. Hrana, to pa je bila povsem druga zgodba.
Doma in v okolici doma sem skušal naloviti vse možne insekte, ampak hranjenje ni uspelo. Kača enostavno tega ni marala. Za povrhu vsega, sem se moral še ukvarjati z odstranjevanjem le-teh s kozarca.

Sošolca, ki je bil doma blizu reke sem vprašal, kaj za vraga te kače jejo. On mi je namreč enkrat omenil, da najdejo na njihovem posestvu kar pogosto tovrstne kače. Rekel mi je da misli, da se prehranjujejo z ribami.
Tako je moj naslednji cilj postal … lahko ugibate dvakrat … Grem ribarit!
(naj povem, da takrat ni bilo ravno interneta in Googla ki nam dandanes postreže tudi z odgovorom kaj takšne kače jedo)

Foto: Belouška (Natrix natrix) / Vir:
Wikipedia: Grass snake

V bližini našega doma (oddaljeno približno 2 km) se je nahajala velika mlaka obdana z gozdom. Bil sem mnenja, da bom tam gotovo uspel ujeti kako majhno ribico za mojo kačico. Na žalost je bil ribolov neuspešen. Sem pa ujel nekaj drugega. Paglavca! Zgledal je res podobno kot ribica in sem si rekel, morda pa uspem prelisičiti tudi kačo da je ribica. Ko sem prišel domov, sem paglavca dal v vodo v terariju in čakal če bo kača to pojedla ali ne. Kača se verjetno tudi zaradi strahu posodici z vodo ni niti približala. Kozarec s kačo in paglavcem sem pospravil nazaj v omaro in odšel spat.

Naslednje jutro, ko sem preveril kako je s kačo, paglavca ni bilo nikjer. Ker je bil kozarec zagotovo dobro zaprt, sem bil prepričan da ni ušel. Tudi ko sem vse v kozarcu premaknil in obrnil okrog, paglavca nisem našel. Dejal sem si: bo že nekako … po šoli grem ujet še kakega paglavca in bom poskusil še enkrat. In sem. Zvečer, ko sem v vodo dal novega paglavca se je zgodil čudež. Kača se je opogumila in prišla iz skrivališča in … ham! Kakšno veselje, kakšen dosežek! Doma imam kačo, skrito pred vsemi in po približno dveh tednih sem jo uspešno nahranil. Sem pa dec!  💪

Ure in ure sem preživljal ob terariju ter opazoval kačo. Žal se mi je po približno dveh tednih zgodila smola. Ko sem se šel igrat s prijatelji sem pozabil moj terarij na balkonu. In med tem je moja mala skrivnost postala rdeči alarm! Ko sem se vrnil domov sta bila starša v kuhinji in na kuhinjski mizi je stal moj kozarec. Umazan a prazen. Ničesar več ni bilo v njem. Prazen, kot moje srce v tistem trenutku, ki se je ob pogledu na to za hip ustavilo. 💔

Mislim, da vam ne rabim posebej opisati glasnega govora, ki ga je držal moj oče, govoreč … kaj in kdo mislim da sem?! Razložil mi je tudi da misli da bi moral obiskati zdravnika-specialiska, saj je bil mnenja da nisem normalen.
Mama je bila povsem iz sebe in še vedno v šoku, saj jo je skoraj kap, ko je našla med rožami na balkonu kozarec in v njem kačo…

Tako je moja prva (v naravi ujeta) kača po približno mesecu dni v ujetništvu spuščena tja kamor spada – nazaj v naravo. Amapk imel pa sem jo: svojo prvo kačo in svoj prvi doma narejen terarij – za en mesec.

Moj terarij v kozarcu je izgledal zelo podobno kot na sliki spodaj, le da ni imel rož in je imel še kamne in posodico z vodo … ter seveda naluknjan kovinski pokrov.

Več o tem kako je narejen spodnji primer pa si lahko preberete na povezavi: HOUSE & HOME / DIY PROJECTS

V mojem naslednjem prispevku pa si boste lahko prebrali o tem, kako sem v šolo nesel strupeno kačo 🙂
Hvala da ste si vzeli čas in se vidimo zopet kmalu.